Ven iz cone udobja

Ljudje ji pripovedujejo, da ne želijo več živeti kot doslej, saj ne živijo svojega, temveč tuje življenje, ki jih vsak dan potiska na rob vzdržnega. Pravijo, da jim takšno življenje povzroča glavobol in druge bolezni, slabo splošno počutje, stres, izgorelost, tesnobna stanja in depresijo.

Zaupali so ji, da se imajo za nesposobne, neumne, da so nesamozavestni. Da si ne zaupajo. Priznali so tudi, da raje ostajajo v coni udobja, kot da bi naredili nekaj novega, če ne vedo vnaprej, kakšen bo izid.

Vas zanima, zakaj trpijo? Ker so žalostni, izčrpani, predvsem pa ne verjamejo več v svoje sanje. Živijo v svojih kalupih in navzven je videti vse v najlepšem redu. A v njih se vsak dan bijejo bitke. Bakaričeva jih takole opisuje: »Prepričanja in vzorci, ki niso njihovi, so prevzeli njihovo bit in um ter delajo po svoje. Telesa silijo, da se uklonijo. In ker telesa tega nočejo, začnejo opozarjati. /…/ Vsako leto gre hitreje. Na koncu že tako brzi, da se tem ljudem zazdi, da ni več vredno. Zaživeti. Po svoje. Da ni vredno živeti svojega življenja.«

A življenje je dar in naša naloga je, da si ga naredimo čim lepšega, boljšega, magičnega, živega. Ko živimo, moramo biti živi! Ne smemo dovoliti, da nam način življenja zapoveduje nekdo drug.

Seveda tudi tu velja, da je lažje reči kot narediti. Smo polni izgovorov, preveč cenimo rutino znanega, domačega. Raje životarimo kot živimo, raje štejemo dneve, namesto da bi uživali v njihovi polnosti … Prav te ovire so Damjano spodbudile, da je znova sedla za računalnik in napisala iskreno in napotkov polno izpoved o tem, kako se odtrgati od množice, spoznati svoj pravi jaz in poiskati svojo lastno pot.

Drugo knjigo je naslovila Na boljše, kajti Damjana verjame, »da bi bili ljudje veliko zadovoljnejši, že če bi vsak storil zgolj to: hodil po poti, ki mu jo narekuje lasten jaz. To je edini način, da naredimo svet boljši, lepši, smiselnejši, vrednejši. Da vsi skupaj zaživimo kakovostnejše življenje, ki je prežeto z ljubeznijo.«

Vendar pa niso vse odločitve lahke, zato velikokrat oklevamo. Cincamo, čeprav vemo, kaj bi morali izbrati. Bojimo se tvegati. Prepričani smo, da nam izogibanje spremembam omogoča neko varnost in gotovost, ki pa je ni. Življenje je nepredvidljivo in nikoli se ne moremo povsem zavarovati. Lahko pa naredimo kaj, da življenje ne bo teklo mimo. Lahko zberemo pogum in stopimo na svojo lastno pot, kajti le tako bomo zares uspešni in zadovoljni.

Naša prva naloga je, da najdemo svoj pravi jaz. Da spoznamo svojo pravo naravo in ob tem rastemo. Ker to ni ne lahko ne prijetno, se večina med nami tega loti šele, ko je v to prisiljena. Eden izmed razlogov je tudi močna želja po pripadnosti. Damjana Bakarič piše takole: »Kadar smo odvisni od tujega priznanja ter sledimo nekim družbenim zahtevam ali vzorcem, ki jih imajo drugi, smo praviloma nesrečni. Svoje življenje živimo za druge in ne zase. In to je norost!«

Drugi razlog, ki nam preprečuje, da bi stopili na svojo pot, je strah pred neznanim. Vendar to ni isti strah, ki nas varuje pred poškodbami in ohranja pri življenju, ta strah se izraža kot: »kaj pa če?« Ob tem nas seveda skrbi tudi to, da bomo izgubili čas, energijo, denar in predvsem, da bomo v očeh drugih cepci.

Ker je vsak začetek težak, lahko začnemo z majhnimi koraki: povabite na kavo prijateljico, s katero se že dolgo nista videli, oblecite tisto obleko, ki jo imate v omari že od lani, in končno si privoščite izlet, o katerem sanjarite že celo večnost.

Tudi kadar nam uspe živeti po lastnem navdihu, se nam v misli prikradejo dvomi o tem, kaj je primerno in kaj se od nas pričakuje. A dejstvo je, da se ljudje držimo lastnih prepričanj, pa če nam škodijo ali ne. Večino takšnih prepričanj nam vcepijo že v zgodnjem otroštvu, in če se tega ne zavedamo, pri tem tudi ostane.

Če nam denimo vse življenje govorijo, da smo nesposobni, to postane naše vodilo, ki usmerja naše življenje. Rešitev je v tem, da prepričanja, ki nam škodijo, dobro pretresemo in jih prepoznamo. Kdor je sposoben prepoznati slabe miselne vsiljivce in jih v kriznih trenutkih tudi ustaviti ter zamenjati z dobrimi in uravnoteženimi mislimi, ta je našel ključ za dobro življenje. Kajti vse je odvisno od naše moči in volje.